Skupaj v klopeh smo dneve živeli, se smejali in včasih tudi zaspali. Od prvega dne smo ekipa bili, in vsak je svoj pečat tu pustil. Po hodnikih odmeval je smeh, in testi so nam kradli dih in čas. Iz majhnih for je zrasel spomin, ki bo z nami ostal za vedno. ⸻ Refren Zdaj gremo vsak po svoje poti, a v mislih bomo vedno mi. Kar skupaj smo doživeli tu, ostalo bo v spominu. Skozi smeh in vse te dni, postali smo kot družina mi. In to prijateljstvo, ki smo ga stkali, bo z nami šlo naprej. ⸻ Kitica 2 Eden na igrišču vedno žogo lovi, ena pri pouku skoraj vedno zaspi. Ena s flavto melodije igra, ena po travnikih s konji dirja. Ena v razred vedno zadnja prihiti, ena dvakrat na mesec nas počasti. En z outfiti kot iz revije, en pri kemiji čisto zaživi. Ena najraje peče sladke stvari, ena z otroki najlepše žari. En s kmetije zgodbe prinaša, da smeh v razredu odmeva. ⸻ Zadnji refren Na koncu devetega prišla je še ena, in med nami svoj prostor dobila je. Kot zadnji košček v mozaiku, je dopolnila to zgodbo. Zdaj gremo vsak po svoje poti, a del nas tu za vedno živi. Ker ta razred, ki smo ga gradili, v srcih ostaja za vedno